O “Ekstradeviško”, Dušan Čater


Beremo dve zgodbi. Ena se dogaja v sedanjosti s 17-letnim Majem v glavni vlogi, druga pa v obliki dnevnika, ki ga Maj najde v hiši ravno preminulega dedka Franeta na manjšem, neimenovanem jadranskem otoku, definitivno pa na Hrvaškem (omenjeno je, da Maja mama Danijela samega pusti za nekaj dni na otoku, medtem ko gre ona na Reko urejat zapuščino svojega očeta). Dedek je bil namreč mornar in je prekrižaril veliko pristanišč po celem svetu (tudi južnoameriška ter afriška, ampak kot sam, pravi “Meditaraneo je le Mediteraneo”).

Naslov je malo dvoumen!

Knjiga me je k branju pritegnila z res zanimivim naslovom. Če ste porednih misli :), naj razkrijem, da se naslov navezuje na obe stvari. Na pridelavo olivnega olja, ko olive se niso popolnoma zrele – Franetovi starši so imeli nasad olj, ter na tisto drugo – “ljubljenje”, kot to poimenuje Frane v svojem dnevniku, saj je mnenja, da je to to, če ima dejanje vzgib v ljubezni.

Vsekakor knjiga za poletno branje! Ali pa kot dobro nadomestilo za morsko dopustovanje v teh časih, ko razsaja korona virus.

Knjiga me je z zasnovo “zgodba v zgodbi” spomnila na meni še kar dobro knjigo Lepotico s pomarančami norveškega pisatelja Josteina Gaarderja. V njej mladoletni sin prebira pismo svojega preminulega očeta o tem, kako je spoznal “lepotico s pomarančami”, oče pa ga skozi pismo ves čas nagovarja in sili v pomembne razmisleke. Mogoče namig za vaše naslednje branje?